CHARLOTTINA ZGODBA

Ameriška uspešnica Čudo, prejemnica mnogih mednarodnih nagrad za kakovostno literaturo, ki je osvojila že milijone bralcev po vsem svetu, je v odličnem prevodu Boštjana Gorenca tudi pri nas ogrela srca mladostnikov in njihovih staršev, starih staršev, učiteljev, vzgojiteljev. Od izida v slovenščini novembra 2014 do danes se je uvrstila na številne sezname obveznega branja.

Charlottina zgodba prinaša dekliški pogled na dogodke v Beecherjevi osnovni šoli, ki jo v petem razredu začne obiskovati tudi August Pullman, fant s hudo deformacijo obraza.
Kako dekleta sprejmejo prihod novega sošolca in kaj menijo o nesramnem obnašanju nekaterih sošolcev? Zakaj je Charlotte do Augusta zadržana? Katera dekleta so »popularna« in katera niso? V čem je Summer drugačna od Charlotte? Kaj se zgodi, ko Ximena povabi Charlotte in Summer, naj prespita pri njej? In kaj Charlotte na koncu spozna v pogovoru z ravnateljem?

»Vem, da ljudje o meni govorijo, da sem pridkana punčka. Nimam pojma, zakaj. Ker sploh nisem tako pridna punčka. Vendar prav tako nisem oseba, ki bi bila nesramna do nekoga samo zato, ker nekdo drugi pravi, naj bom nesramna do njega. Te stvari mi grejo res na živce.
Ko so tako vsi fantje začeli ignorirati Jacka, on pa ni imel pojma, zakaj, se mi je zdelo, da mu lahko vsaj pojasnim, kaj se dogaja. Konec koncev se poznava že od vrtca. Dober fant je!
Težava je v tem, da ne bi rada, da me kdo vidi govoriti z njim. Nekatere punce, recimo Savannina klapa, so se postavile na Julianovo stran, jaz pa sem želela ostati nevtralna, saj nisem hotela,da bi se spravile name. Še vedno sem upala, da se mi bo naposled končno uspelo priključiti njeni klapi. Niti pod razno si nisem hotela uničiti možnosti, da me sprejmejo medse.«

Kliknite in preberite začetek.

Iz zbirke Čudo ne spreglejte še knjig: Čudo, Julianova zgodba in Chrisova zgodba, ki prav tako prinašajo nova pomembna življenjska spoznanja.

Avtorica R. J. Palacio (njeno pravo ime je Raquel Jaramillo) živi in dela v New Yorku. Čudo, mladinski roman o Augustu Pullmanu, njegovi izjemni družini in prijateljih, je bil njeno prvo literarno delo. Napisala ga je, ko je starejši od njenih dveh sinov končal peti razred in so bili dogodki in občutja desetletnikov v njeni glavi še sveži.
Veliko gradiva za zgodbo, posamezne dogodke in dogajalno ozadje je vzela neposredno iz življenja svojega sina in njegovih sošolcev. K razmišljanju o tem, kako je živeti v koži nekoga, ki ima »nenavaden« obraz, pa jo je spodbudila mala deklica, ki so jo s sinovoma nekoč srečali pred prodajalno sladoleda.

Mnenja o knjigi:

Vojka Havlas (Pri Sofiji):
Ne morem si pomagati, da ne bi zgodbe o Augustu, tem zelo nenavadnem fantu, primerjala z jabolčno pito. Ker je dobra, kaj dobra, ker tekne in jo z užitkom pogoltneš, ker je po eni strani ravno prav zgnetena, po drugi pa ravno prav speštana - in tako mora biti, da nastane odlična poslastica. In če je roman Čudo jabolčna pita, je Julianova zgodba zagotovo ribežen. Precej oster, a bi brez njega jedli na testu pečena jabolka. To pa ni isto, morate priznati. Charlottin kos, ta pa je svojevrstna začimba - kot cimet, ki piti izboljša okus, čeprav ga ne osladi, in doda novo dimenzijo arome, ki ostaja v ustih, tudi ko so na krožniku le še drobtine. 
/.../
Charlotte na drugi strani (oziroma v tretjem delu serije) trdno ostaja na ustaljenih tirnicah svojega življenja. Charlottina zgodba tako ni Auggiejevo ogledalo, temveč dekliška garderoba, v kateri ves čas vre med popularnimi in nepopularnimi obrazi. Je zgodba zase, v kateri ob Charlottini poti (na kateri tehta med vsem, kar je naredila, in tistim, kar bi še lahko), brstijo – pa tudi zacvetijo! – jablane, zrasle iz pešk ogrizkov šolske malice.
Celotno objavo si preberite tukaj.

Tomaž Bešter (Konteksti):
V ospredju pa je Summer tudi zato, ker knjiga bolj kot o čem drugem govori o treh prijateljicah, ki so to postale zaradi plesa. Charlotte je dekle, ki velja za pridno in neškodljivo dekle, a da njeni uspehi pridejo tudi vsled tega, ker povsod prva pride na prizorišče. Njena velika želja je tudi ples. In ko učiteljica plesa objavi razpis za avdicijo, kjer bo izbrala tri plesalke, s katerimi bo vadila celo leto in nato vse skupaj okronala s plesno predstavo v Carnegie Hall, je jasno, da si tega želi tudi Charlotte. In ne le ona, na avdicijo pride cel kup deklet. Takšnih, ki se med seboj niti ne družijo. In tako se zgodi, da učiteljica izbere favoritko, odlično plesalko Ximeno, Summer in kakopak Charlotte. Ostali del romana pravzaprav počiva na dogajanju in razmerjih teh treh deklet, ki seveda niso naključno izbrana. Tu je nevtralna Charlotte, ki je pripovedovalka, željna tudi popularne družbe in iskanja same sebe; tu je Ximena, ki spada med popularna dekleta, sedi in spada v družbo, ki je na posebnem piedestalu trendsetterske srenje, ki običajno zviška gleda na vse ostale, prav tako v tej druščini, se zdi, je dovoljeno nekaj več in se dogajajo stvari, ki se drugje (še) ne; in tu je še Summer, ki je pravzaprav edina vez Charlottine zgodbe s Čudom, če dobro pomislim. Summer ni dekle, ki bi se želela opredeljevati za popularno ali ne, zdi se, da se ne bo obremenjevala s stvarmi, ki so pomembne običajnim vrstnicam (Charlotte), ali da bo šla s tokom najpopularnejših trendov, ki jih diktira status ene najbolj vidnih posameznic na šoli (Ximena). V tem smislu sem Summer doživljal kot lik, ki premore ogromno pozitivne energije, pravilne naravnanosti in sposobnosti ločevanja med pomembnimi in nepomembnimi problemi. Summer je namreč edina, ki se druži z Auggijem. Z njim sedi pri kosilu (ja, to sedenje pri kosilu je hud statusni simbol za vse) in s tem okolici sporoča kar nekaj zanimivih spoznanj o sebi: najprej to, da je pripravljena sprejeti Auggija v svojo bližino, da se aktivno sooči s poizkusi diskreditacije vsakogar, ki bi ga zavračal zaradi videza ali bolezni, da ne bo zatiskala oči pred drugačnostjo, da ji v resnici ni mar, kaj si drugi o njej mislijo, in da ne bo za vsako ceno iskala politične nevtralnosti v sporu med Julianom in Auggiejem zgolj zato, ker gre za fantovsko vojno. Roman pravzaprav počiva na trenjih, ki se odvijajo, in vezeh, ki jih stkejo ta tri dekleta.

Celotno objavo (res poglobljeno) si lahko preberete TUKAJ.

Anja Kurent, otroška in družinska psihoterapevtka:

Simpatično napisana zgodba o dinamiki med mladostniki, s poudarkom na mladostnicah, seveda. O iskrenem prijateljstvu in tistem nepristnem, ki služi drugemu namenu – “popularnosti”. Razkriva kaj vse so mladi sposobni storiti le za to, da bi jih željena družba sprejela ali pa le zaradi ljubosumja, pa čeprav to mnogokrat ni v skladu z njihovimi prepričanji in vrednotami. Na drugi strani pa prikaže kako je pristnost lahko pomemben del povezovanja in tkanja prijateljskih vezi.

Knjiga je lahko velik opomnik za odrasle, kako pomembno je, da se pogovarjamo z mladostniki in jih učimo odnosov. Deljenje izkušenj prijateljstva, povezovanja je neprecenljivo. Odrasli, povejmo čimveč svojih zgodb našim mladim bitjem.

Celotno objavo si lahko preberete TUKAJ.

Dobreknjige.si (Slovenske splošne knjižnice priporočamo):
V ospredju je prijateljstvo, prikazano tudi v presečnih množicah in z Vennovimi diagrami, pomembno vlogo pa imata oznaki "vpeljevalna prijateljica" in "prijateljska prijateljica". Gre za odličen prevod Boštjana Gorenca, posamezni slengovski izrazi pa nas še toliko bolj vpeljejo v živahen vsakdan "petarčkov". Zgodba se začne in konča s slepim harmonikarjem Gordyjem, dolarjem in besedami "Bog blagoslovi Ameriko". Vmes pa se zgodi marsikaj: od nabirke plaščev za brezdomce, plesnega nastopa, ljubezni, podelitve spričeval in Beecherjeve nagrade ter sklepanja novih prijateljstev - tudi z Auggiejem. Sodelujoči se strinjajo, da se vse začne z drobnimi koraki. Smešno se jim zdi, kako lahko nekoga poznaš vse življenje, pa ga dejansko sploh ne poznaš.
Celotno objavo si preberite tukaj.

Govori.se:

V središče Charlottine zgodbe je tokrat postavljen zvedav, a srčen deklič, ki ga zanimajo tako življenje kot ljudje. Tudi ljudje, ki niso povsem običajni ... Mar ji je tudi za njih usode.

Mladi bralci bodo skratka kmalu spoznali, da je Charlotte dekle, ki je dogodke na Beecherjevi osnovni šoli videla na sebi lasten in zato toliko bolj zanimiv način. Predvsem pa s povsem drugega zornega kota kot Julian.

Celotno objavo si lahko preberete TUKAJ.